Labradorca Nero in Dika - Liza

Lucija Volk
(Kočevska Reka 14,1338 Kočevska Reka)





V začetku novembra 2003 smo objavili oglas, da kupimo pekinezerja. Kako smo naivni, pri tem, da imamo že vse življenje pse. Že naslednji dan pokliče možakar, prestavil se je ter na dolgo in široko spraševal kdo smo, kje bo kuža bival, ali imamo dohodke? Na koncu pa še: so vam všeč črni psi? Ja seveda, toda nikoli še nismo videli črnih pekinezerjev. Približno uro po pogovoru se pred vhodom pojavi zanemarjen razbit avto. Takrat 15 letni sin steče ven. Možakar pa izstopi iz avtomobila, porine psa sinu v naročje ter na hitro odpelje... Tako je vstopil Nerčo novembra 2003 v naš dom kot pekinezer. Gledamo ga, gledamo tako velik, kratkodlak... le kaj je to?

Sklenemo ga vrniti, a komu???? Do TV dnevnika smo se že sprijaznili z dejstvom, da pes ostane pri hiši, kar bo pa bo. Sledil je sprehod in srečanjem s sosedom, ki je imel vzrejo labradorcev. Joj, a ste nabavili labradorca vpraša veselo? Kaj labradorec da je to? Hja, on že ve, vsako leto imajo leglo.

Nero je rasel in rasel. Pri 1 letu je imel 40 kg in čudovito svetlečo črno dlako. Žal so se lastninska razmerja z solastnikom hiše spremenila, zapustiti smo morali svoj dom in se preselili v Piran, v majhno stanovanje na Gortanovi ulici. Majhno stanovanje ni bilo primerno za tako zverino, a odločili smo se, da najamemo sprehajalca, da ne bo ves dan zaprt. Kasneje smo se ponovno selili, a kljub temu, da je imel Nero sedaj vrt je bil vajen 3 sprehodov na dan. Veliko lepih trenutkov je preživel z ga.Ledo Zajc, ko smo bili v službi. Zelo ga imamo radi, vedno je bil in je še vedno car naših src.

V 6.letu starosti je doživel kap. Zdravili smo ga v bolnici Postojna in ponovno postavili po konci. Hudo je bilo, a vera v zdravnika, naše zaupanje v Nerota... postal je zopet živahen in poreden. Potem ga kljub sterilizaciji "poročimo". Iz Kranja so nas obvestili, da je psički Diki umrl lastnik, ter da ni nikogar, ki bi jo prevzel. Uf, črna labradorka, prava družba zanj. 1.9. so jo pripeljali, sedaj že v Kočevsko Reko. Skupaj sta preživela 7 srečnih let, do 19. oktobra letos, ko je umrla zaradi kronične odpovedi ledvic.

Zelo smo žalovali, še vedno ne moreva verjeti, da lahko pes tako žaluje za drugim psom. Zelo se je spremenil. Včasih, ko se stisne k nam na kvaču in se kam zastrmi se pogovarjava, da morda razmišlja, kje sta vse bila z Diko/Lizo, kaj sta vse doživela, kako srečna sta pravzaprav bila. Sedaj pa je ni. Mirno spi pod smrekami Borovškega gozda.

Nero je dobil drugo psičko, da ne rečem ženo, prelepo belo labradorko staro 5 let, a zanj to ni to. Se razumeta, tudi povohata, ponoči hodita tesno eden ob drugem... a par ne bosta postala nikoli. Nero je prestar, kmalu bo dopolnil 15 let.Zavedava se, da se bo poslovil, težko nama je, saj sva z njim preživela najlepša leta najinega skupnega življenja. Sedaj sva tudi midva že stara in ostali so le spomini.

Kliknite tukaj za komentirati

Pridružite se in napišite svojo stran! Kako? Preprosto kliknite tukaj, da se vrnete na Vaša zgodba.